Annabell

… je moja princesa. Pravzaprav je edini moj konj, ki si ga delim s prav posebno osebo, njeno pravo lastnico. Pri meni je ostala po spletu nesrečnih naključij, zato ima še toliko bolj posebno mesto v mojem .

Ima že čez 20 let, ampak je še vedno močna, mogočna, z veliko energije.
Annabell me uči sprejemanja, soočanja z različnimi situacijami. Bila je opora in filter za mnoge težave, bila je steber in je na nek način še. Ampak pogoste poškodbe, hujšanje, abscesi, kažejo na to, da tokrat tudi ona potrebuje steber in mora biti slišana. Ugotovili smo, da ne spi…  In seveda šli v akcijo!

Ste vedeli, da tudi konji tlačijo občutke v sebi?

Jaz dolgo nisem… Ampak prek Annabell spoznavam tudi njihov ‘notranji’ svet. Spet bom omenila timsko delo – ker je super.  Predvsem pa sem se pri Annabell s pomočjo terapevtke za konje naučila, kako ji dati prostor in varnost za izražanje svojih čustev.

Zdaj je včasih jezna, sitna, besna, zoprna, kar ni nikoli bila, včasih običajno prijazna in nežna. In vse to je ona, kot vsi mi. In zato je popolna.  Še naju čaka veliko dela, še marsikaj bi verjetno prišlo na plan, ampak smo na dobri poti in Annabell je spet v boljši formi. Ne bom pa preveč hvalila, da se ne bo spomnila kakšne nove traparije .

Jaz pa sem zagotovo bogatejša za super izkušnjo. Biti vodja črede je včasih kar naporno, veste?